Vatikan jasno in uradno ne priznava Korana kot Božjega razodetja v katoliškem smislu. To izhaja iz temeljnega katoliškega nauka, po katerem je dokončno in polno Božje razodetje dano izključno v Jezusu Kristusu – Besedi, ki je postala meso.
Po katoliškem učenju se javno razodetje z Jezusom Kristusom zaključi. Zato Cerkev Korana ne more šteti za navdihnjeno Božjo besedo na enak način kot Sveto pismo (Staro in Novo zavezo). To ni novo stališče, temveč stalna doktrina Cerkve, ki jo potrjujejo Katekizem Katoliške cerkve in dokumenti Drugega vatikanskega koncila.
Kaj to pomeni v praksi?
To ne pomeni, da Vatikan zavrača vse, kar islam uči, ali da muslimane obravnava kot nevernike brez vrednosti. Nasprotno: Katoliška cerkev uradno uči spoštovanje do muslimanov, saj tudi oni verujejo v enega samega Boga, Stvarnika neba in zemlje, usmiljenega in vsemogočnega.
Drugi vatikanski koncil v deklaraciji Nostra Aetate (št. 3) izrecno pravi, da Cerkev muslimane gleda s spoštovanjem (»looks with esteem«). Poudarja skupne točke: vero v enega Boga, spoštovanje do Abrahama, čaščenje Jezusa kot preroka in Marije, pričakovanje sodnega dne ter poudarek na molitvi, miloščini in postu.
Jasna teološka meja
Vendar pa tu obstaja jasna teološka meja, ki je Vatikan nikoli ni prekoračil:
- Polnost Božjega razodetja je v Jezusu Kristusu (prim. Katekizem Katoliške cerkve, št. 65–67)
- Sveto pismo ima v krščanstvu edinstven in poseben status kot navdihnjena Božja beseda
- Koran za Katoliško cerkev ni del javnega Božjega razodetja in ni priznan kot enakovreden Bibliji
Cerkev torej priznava, da muslimani častijo istega Boga (kot Stvarnika), vendar ne priznava Korana kot dokončnega ali navdihnjenega razodetja v katoliškem pomenu besede. Razlika ni v »istosti Boga«, temveč v tem, kako je Bog razodel samega sebe – v polnosti po Sinu, ne po poznejšem tekstu.
Zakaj je to pomembno prav danes?
V času intenzivnega medverskega dialoga se pogosto pojavljajo poenostavitve: da »vse religije učijo isto« ali da so vse svete knjige enakovredne. Uradni katoliški nauk je tu jasen in nedvoumen: spoštovanje do oseb in iskren dialog – da; teološka relativizacija – ne.
Vatikan spoštuje muslimane kot soverujoče v enega Boga, a hkrati vztraja pri kristološkem središču vere: Jezus Kristus je polnost razodetja. Vsaka knjiga ali učenje, ki bi to polnost postavljalo ob stran ali zanikalo, ne more biti priznano kot enakovredno Božje razodetje.
