Pravi evangelij, če ga preberemo brez poznejših doktrinskih očal, razkriva veliko ambicioznejšo vizijo: Bog ne želi samo rešiti nekaj duš iz tega sveta. Želi rešiti in popolnoma prenoviti celoten svet – in človeka pokliče, da je pri tem njegov sodelavec.
Jezusovo osrednje sporočilo: Kraljestvo, ne evakuacija
Ko je Jezus začel svoje javno delovanje, ne pravi “Prišel sem vas naučiti, kako priti v nebesa.” Pravi: “Izpolnil se je čas in se je približalo Božje kraljestvo” (Mr 1,15).
Kraljestvo – ne religija, ne načrt evakuacije, ampak kraljestvo. Vladavina. Nov družbeni red. Nova realnost, ki prodira v ta svet.
Krščanstvo, ki se umakne iz kulture, znanosti in politike ter se zapre v cerkvene zidove, je “reducirano krščanstvo”. Je herezija pasivnosti. Pravi Evangelij zahteva, da smo najboljši inovatorji, najboljši misleci in najboljši delavci, saj vse to delamo v pričakovanju prenovljenega sveta. Civilizacija, ki slavi Boga.
Kristjani se bojijo lastnega poslanstva.
Krščanstvo je travmatizirano. Po stoletjih cerkvenih napak – nekaterim zločinom v križarksih vojnah, inkvizicije, verskih vojn, kolonializma v imenu krsta – se je zahodno krščanstvo umaknilo v defenzivno, individualistično gnezdenje. Vizija o prenovi sveta se je zamenjala s strahom pred lastno močjo in odgovornostjo. Zgodovinske krivice se konstantno orožijo proti kristjanom kot razlog za popolno umikanje iz javnega prostora – kot da bi bila sama želja po vplivanju na kulturo že greh ponosa.
Mnogi kristjani ne upajo sanjati veliko, ne upajo vstopati v politiko, znanost ali medije z zaupanjem, da bi lahko prinašali preobrazbo. Rajši ostanejo v varni cone “osebnega odrešenja”.
Pravi Evangelij ni zgodba o begu iz materialnega sveta. Je zgodba o invaziji Božjega kraljestva v ta svet.
-
Judje imajo jasen cilj, imenovan Tikkun Olam (popravilo sveta). Ne opravičujejo se za svoj obstoj, ampak samozavestno prevzemajo vodilne vloge v znanosti, financah in kulturi, prepričani, da s tem služijo Bogu in svojemu narodu.
-
Muslimani imajo jasen cilj širitve Umme (skupnosti vernikov). Njihova vera ni zasebna stvar, ampak javna identiteta, ki brez sramu zahteva svoj prostor pod soncem in vpliv na družbo.
Kaj pa kristjani? Kristjani so v stanju šoka in travm od sveta. Zahodna družba že desetletja uporablja napake Cerkve iz preteklosti (križarske vojne, inkvizicija, kolonializem) kot orožje, s katerim kristjane utiša. Vsakič, ko želi kristjan spregovoriti o morali, družbi ali prihodnosti, se nanj usuje plaz očitkov: “Kaj pa preteklost? Kaj pa napake?”
Ta stalni pritisk je povzročil, da so kristjani ponotranjili krivdo. Postali so prestrašeni. Ne upajo si graditi, ne upajo si voditi, ne upajo si biti “glava in ne rep” (5 Mz 28,13), ker se bojijo, da bodo ponovno obtoženi vsiljevanja.
Toda čas je, da si Cerkev odpusti in gradi Božjo civilizacijo.
Kesanje za preteklost je biblično, toda paraliza zaradi preteklosti ni. Bog ne želi prestrašene vojske, ki se nenehno opravičuje, da sploh obstaja. Želi ljudi, ki razumejo, da so odrešeni – to pomeni, da je krivda izbrisana. Če je Bog odpustil, kdo smo mi, da si ne bi odpustili in šli naprej? Pasivnost zaradi strahu pred napako je sama po sebi napaka. Evangelij nam daje mandat, da dvignemo glave, ne iz arogance, ampak iz odgovornosti do sveta, ki nujno potrebuje alternativo kaosu.
Cilj krščanske zgodovine ni uničenje Zemlje, ampak združitev dimenzij. Sveto pismo se začne v vrtu (Eden) in konča v mestu (Novi Jeruzalem, ki prihaja na zemljo). To nam pove vse: Božji cilj je civilizacija – prečiščena, sveta, pravična, tehnološko in kulturno razvita družba, kjer Bog prebiva med ljudmi.
Če se kristjani umaknejo, svet prepustijo ideologijam, ki nimajo temelja v ljubezni in resnici. Pravi Evangelij zahteva, da prenehamo biti travmatizirane žrtve zgodovine in postanemo aktivni ustvarjalci prihodnosti.
Evangelij ni: “Sprejmi Jezusa, opravičuj se svetu in čakaj na smrt.” Evangelij je: “Sprejmi Kralja, sprejmi odpuščanje, dvigni glavo in začni graditi svet, ki odseva Njegovo slavo.”
