Zveza, ki je nihče ne more ločiti
Kako Bog združi moškega in žensko? Ko Bog poveže dve osebi, te vezi nihče ne more razdreti – ne hudič, ne demoni, ne ves svet.
Obstajajo odnosi, ki temeljijo na privlačnosti, skupnih interesih ali okoliščinah. Obstaja pa tudi zakon, ki nastane iz Božje roke. Ko Bog združi moža in ženo, ta vez ni krhka ali površinska. Ne temelji na minljivih čustvih, temveč na nečem veliko globljem in trajnejšem.
Jezus jasno pravi:
»Kar je torej Bog združil, naj noben človek ne ločuje.«
Ko Bog združi dva človeka, ju nihče ne more ločiti – ne hudič, ne demoni, ne ves svet.
Jezus in Božji prvotni načrt
Farizeji so nekoč pristopili k Jezusu z namenom, da bi ga preizkusili. Vprašali so ga:
»Ali se je dovoljeno ločiti od žene iz kakršnega koli vzroka?« (Matej 19,3)
Jezus jih ni usmeril v izjeme ali kompromise, temveč jih je popeljal nazaj na začetek:
»Ali niste brali: ‘Stvarnik ju je od začetka ustvaril kot moškega in žensko?’«
S tem je pokazal, da Božjega načrta za zakon ne moremo razumeti skozi popuščanja, temveč le skozi Božjo prvotno voljo.
Čeprav je Mojzes dovoljeval ločitev, Jezus pojasni, da je bila to posledica trdote človeškega srca, ne pa Božji namen. Če želimo razumeti zakon, kot ga vidi Bog, se moramo vrniti v Prvo Mojzesovo knjigo.
Dva naj postaneta eno
Božji namen zakona nikoli ni bil zgolj skupno bivanje. Možno je živeti pod isto streho več desetletij in biti kljub temu čustveno, duhovno in notranje ločen. Tak zakon ne izpolnjuje Božjega načrta.
Božja volja je jasna: dva naj postaneta eno.
Težava je, da se ta enotnost pogosto ne zgodi. Ljudje ostanejo dva posameznika, ki si delita naslov, ne pa življenja. Zato je ključno, da se znova vprašamo, kako je Bog zakon sploh nameraval.
Bog mora biti vedno na prvem mestu
V 1. Mojzesovi knjigi (2. poglavje) beremo pomembno resnico: Adam si ni iskal žene sam. Bog je bil tisti, ki je rekel:
»Ni dobro, da je človek sam.«
Bog je prvi opazil potrebo in Bog je bil pobudnik zakonske zveze.
Pomembno je tudi, kako je Bog to storil. Adama ni ustvaril hkrati z Evo. Najprej je ustvaril Adama – in prva oseba, ki jo je Adam spoznal, je bil Bog. Pred žensko, pred družino, pred vsakim odnosom – je bil Bog.
Enako velja za Evo. Ko jo je Bog ustvaril iz Adamovega rebra, je Adam spal. Ko se je Eva prebudila, ni najprej videla moža, temveč Boga. Njen prvi odnos je bil odnos s Stvarnikom.
Sporočilo je jasno:
pred zakonom mora obstajati osebni odnos z Bogom.
Božji načrt za močan zakon
To je ključ Božjega načrta:
-
mož ima odnos z Bogom, ki je močnejši od odnosa z ženo,
-
žena ima odnos z Bogom, ki je močnejši od odnosa z možem.
Ko je Bog v središču, zakon dobi moč, stabilnost in globino.
Bog ima največjo povezovalno silo v vesolju. Ko združi dva človeka, je ta vez močnejša od okoliščin, težav in preizkušenj. Če Bog ni v središču, ljudi povezujejo druge sile – vendar te ne zadoščajo za vse življenje.
Kaj v resnici povezuje zakon?
V mnogih zakonih povezovalna sila ni Bog. Včasih je to:
-
fizična privlačnost,
-
denar ali status,
-
služba,
-
otroci.
Te stvari same po sebi niso slabe, vendar nobena od njih ne more ohraniti zakona. Lepota zbledi, denar pride in gre, otroci odrastejo.
Sveto pismo pravi:
»Če hodimo v luči, kakor je on v luči, imamo občestvo drug z drugim.« (1 Janez 1,7)
Prava enotnost nastane, ko oba hodita z Bogom.
